Karmen Bajec s serijo slik, predstavljenih na razstavi v Velenju, razvija svoja razmišljanja o snovnosti, materialu, barvi, površini, obliki, konturi in o sami prezenci slike.

Njena dela se povezujejo z njeno osebnostjo. Resnica je ta, da se zares vsak slikar identificira s svojim delom. Najprej me je pri njenem slikarstvu presunilo to, da sem imela priložnost opazovati kako precizno in počasi slike nastajajo. Vsaka poteza, vsak nanos barve je skrbno premišljen, in vsaka misel ponovno pretehtana.

Te slike niso običajne pokrajine, niti ne ne kakšni drugi že poznani lokacijski prostori, pač pa so svojstveno zgrajeni svetovi, ki niso povsem neresnični in spet ne povsem fantazijski. So povsem meditativni. So prostori, v katerih počivajo oblačkaste forme, ali pa samo »locusi«, ki iščejo pozornost budnega očesa.

Preden so nastala dela, ki jih vidimo danes, je avtorica prehajala preko različnih tehnik in materialov, ki so ji omogočili izraziti pravo dejo. Njene slike s suhimi barvicami na primer, odlično odslikujejo natančnost in potrpežljivo obvladovanje nastajajoče »migetajoče« površine. Kljub temu, da je nanos barve na površino slike s suhimi barvicami omejen, ponekod doseže neverjetno haptičnost in snovnost slikarskega platna. Zelo nadzorovano in z dolgotrajnim natančnim »drakslanjem« urejeno površino pa večkrat prekrije z na videz povsem nenadzorovanim polivom iz alkidne mešanice z oljem, ki se udejanji s hipno gesto; ta doseže kontrast in komunikacijo dveh različnih polj, ki se med seboj prepletata in prekrivata. Z nanašanjem barvni plasti sledi temu, da na površini ohrani kar se da največ svetlobe. Zato je zgornja plast v nasprotju s spodnjo videti svetleča, vodéna, medtem, ko je spodnja manj žareča, njena svetloba pa je ujeta navznoter.

Sedaj so njene slike izgubile neko dvojnost in so se likovno bolj poenotile, saj suhih barvic skorajda ne uporablja več. Temperament in lastnost teh je zamenjalo olje, ki je v prvi plasti gosto, mazljivo, kritno, v polivu pa ostaja lazurno ali transparentno. Tudi poliva ne uporablja vedno, namesto tega se včasih pojavijo aplikacije iz žameta, ki izstopijo iz površine slike, in nagovarjajo k občutenju večje snovnosti. Uporaba barv temelji predvsem na porcelanasto – kredastih odtenkih umirjenih barv. Črne na sliki praviloma ne boste zapazili. Za njeno občutenje harmonične atmosfere je vzrok način nanosa barv na slikarsko površino, pri katerem barve ne pridobijo na intenziteti. Včasih je polaganje barv gosto, kritno ali pa nesnovno, lazurno, gesta čopiča in kontura oblik pa je pri obeh nanosih zelo umirjena, tenkočutna in previdna. Kompozicija ni dinamična, je zelo statična, oblike pa se vanjo usedejo včasih v horizontalo ali vertikalo. Osamosvojeni barvni liki, ki so druga njena posebnost, delujejo tako, kot bi tiho lebdeli med prostorskimi plastmi. Po njenih besedah izhajajo iz človeškega telesa, kateremu je odvzeta vsakršna logična prepoznavnost, preoblikovani pa so v organske »kokonaste« strukture, ki se nagibajo v prostorsko določenih smereh.

Zanimajo jo tudi eksperimentiranje, preizkušanja, in možnosti eksistence slike, ki določajo sebi lastne zakonitosti. Hkrati poizkuša odpraviti vse, kar je bilo na sliki nepotrebno in bi se ji zdelo kot odvečna navlaka. S tem posegom ustvarja samosvoj red in disciplino, ki teži k meditativni askezi.

V slikarskem smislu jo, paradoksalno, vleče k tistim stvarem, ki se jih najbolj izogiba, katerih se loti prvič, saj je slikar najbolj skoncentriran pri tistem opravilu, ki zahteva nekaj popolnoma novega in nedoživetega. Tudi sam ne ve, kako se bo odzval v nastali situaciji, ki od njega zahteva drugačno obravnavo, produktivno mišljenje in končno rešitev problema.

In nenazadnje; svet v katerem živimo danes, nam kaže svojo zunanjo podobo, minljivost in negotovost. Dela Karmen Bajec so eno izmed pribežališč duha, ki si dovoli, da zleze skozi površinskost sveta, in se umiri sam s seboj.